nedelja, 17. maj 2015

Po levi, tam spodaj

Izkušnje vožnje po deželi tam spodaj.

Keep left
Prva stvar, ki jo celinski Evropejec opazi, je, da promet poteka po levi. Na to te spominjajo talne označbe, občasni prometni znaki (keep left) in nalepke na armaturni plošči. Zadeva zahteva nekaj privajanja (občutek, kje na cestišču se nahajaš; kam pogledat pri zavijanju), a v bistvu niti ni tako zelo komplicirana - vse je zrcaljeno (z izjemo stopalk, ki so v istem razporedu od leve proti desni, kot pri nas) - možgani to pogruntajo in se privadijo. Najtežji je začetek, prvih nekaj sto kilometrov, še zlasti, ker so izposojevalnice večinoma v mestih in se moraš hkrati spopasti z gužvo in drugačnim načinom vožnje. Po več tisoč prevoženih kilometrih pa sem že prav brez problema šibal tudi po ozkih cesticah. (No, pomagale so tudi izkušnje iz Irske.)


Ceste
Avtocest (motorway) je na Novi Zelandiji zelo malo, obenem na njih velja povsem ista omejitev hitrosti kot na običajnih cestah. Na srečo so hkrati večinoma brezplačne ali pa je na voljo obvoz. Ponekod v okolici mest najdeš še večpasovne hitre ceste (expressway), ki pa za razliko od naših niso rezervirana za motorna vozila, zato po/ob njih vozijo tudi kolesarji. Večinoma pa je dežela prepredena z regionalnimi cestami (highway) s po enim pasom v vsako smer. Pasovi so udobno široki in z utrjenimi "rameni" (shoulders), tako da je umikanje ali ustavljanje ob robu ceste zelo enostavno.

Zanimivo, da je zelo veliko zoženj ceste zaradi enopasovnih mostov (one lane bridge). Na odročnejših krajih asfalt (sealed road) zamenja makadam, ki pa je večinoma zelo dobre kakovosti in omogoča razmeroma hitro vožnjo.


Na tem mestu moram omeniti neprijetnost, ki sem jo zlasti opazil prve dni. V Sloveniji so ceste v slabem stanju, a je kakovost relativno enakomerno slaba in večinoma veš, kaj pričakovat. Na Novi Zelandiji pa lahko včasih na idiličnem odseku kar naenkrat naletiš na grde luknje. Potrebno je biti stalno pozoren.

Omejitve
Zgornja omejitev hitrosti na običajnih cestah, hitrih cestah in avtocestah znaša 100km/h. Za ovinkaste odseke radodarno, za ravne in široke ceste pa občasno varljivo. Navajen na naše omejitve sem moral večkrat opozarjat možgane, da sicer lahko grem več kot 90 km/h, a nisem na (naši) avtocesti.

Za razliko od Slovenije, kjer se voznike obravnava kot nesposobne razmišljanja in imamo vsakih nekaj sto metrov novo omejitev hitrosti, je na Novi Zelandiji dosti več prepuščeno presoji voznika. Ovinki so tako označeni zgolj s priporočeno hitrostjo. Ta je, zanimivo, vedno zaokrožena na 5, torej: 25, 35, 45, 55, 65 ali 75 km/h.


Vozniška kultura in prehitevanje
Prometa izven mest ni veliko (občutno manj kot pri nas), pa tudi sicer ni razloga, da bi postal živčen za kakšnim počasnim vozilom. Tovornjakarji in drugi počasni vozniki se namreč uvidevno umikajo, redno se tudi cesta za kakšen kilometer razširi s prehitevalnim pasom (passing lane) oziroma na strmih odsekih s krajšim območjem za počasna vozila (slow vehicle bay). Vozniška kultura je res na višjem nivoju in z veseljem sem se je nalezel tudi jaz.


Novozelandci znajo uporabljati krožišča! Pred vstopom se pravilno razvrstijo, nakažejo izhod (že pri vstopu, glej video) in se ustrezno pomikajo proti izbranemu izvozu. Lahko se zaneseš, da bodo ustrezno zavili. Hkratno zavijanje dveh vozil na dvopasovni izvoz zato ni znanstvena fantastika, ampak vsakdanjost! Združevanje pasov tudi redno poteka po sistemu zadrge.



Oznake
Križišča, pomembne točke in nevarni odseki so ustrezno označeni. Le znamenitosti bi včasih lahko nekoliko prej napovedali (za improvizatorje, ki se včasih sproti odločamo ali bi še kam zavili). Novozelandci uporabljajo isti sistem kot Avstralci - opozorila niso rdeče obrobljeni trikotniki, pač pa zavrteni rumeni ali oranžni kvadrati.


Dolge vožnje sem si krajšal z opazovanjem zabavnih prometnih znakov (pri izrisu križišč so recimo zelo natančni). Ob poteh je bilo tudi precej dobrih plakatov s pozivi k treznosti za volanom, rednim počitkom, spodbudami uporabe luči tudi podnevi (te niso obvezne, kar na žalost pomeni, da jih zelo veliko voznikov ne uporablja niti v dežju ali slabi vidljivosti), opominjanjem na vožnjo po levi, delovanjem sistema zadrge ipd.


Cene goriva
Cene goriv zelo nihajo, po besedah domačina predvsem v odvisnosti od razdalje do morja, pa seveda od cene nafte in ponudnika. Liter bencina je tako stal med 1,899 in 2,109 NZD (povsod je sicer cena zapisana v stotinih, glej sliko). Dizel je kar tretjino cenejši, so pa baje dajatve za dizelske avtomobile toliko višje, da prideš na koncu skoraj na isto. Aja, da ne bi iskali 95 ali 100 oktanskega. Standard je 91.


Zanimivosti
Na nekaterih uvozih na avtocesto imajo v Aucklandu nameščene semaforje, ki nadzorovano, z nekaj sekundnimi presledki, spuščajo vozila na avtocesto. Logika je preprosta - namesto množice počasnih vozil, se naenkrat vključuje zgolj eno ali par hitrejših vozil, ki tako manj ovirajo ostala vozila in je promet tekoč.

Zelo veliko je del na cesti. Včasih se zdi, da je celotna dežela ena sama velika reklama za VLC. :) A za razliko od nas ceste vsaj vzdržujejo.


Na odseku H2 je omejitev zaradi varnosti (safer speed area) znižana na evropskih 90km/h. Kljub višji kulturi vožnje namreč Kiwiji še vedno radi pritisnejo nekoliko čez omejitev (nenapisano se baje tolerira prekoračitev za 10 km/h).

S parkiranjem na Novi Zelandiji praktično nikjer ni problem (izjema največja mesta).

Suma sumarum
Najem avtomobila se je izkazal kot odlična odločitev. Svoboda, da se lahko zapelješ in se ustaviš skoraj kjerkoli, brez dvoma odtehta nekoliko zamudno preučevanje različnih ponudb in iskanje najugodnejše. Povrhu lahko v sili v avtu tudi prespiš. Se pa v ta namen bolj splača najeti kombi oziroma kamper. Po državi je namreč zelo veliko prostorov (pogosto na odličnih lokacijah), kjer je parkiranje/kampiranje brezplačno, vendar je večinoma pogoj t.i. self contained vehicle, torej vozilo z lastnim WC-jem. (Več informacij v zgornjem videu).


Razdalje so na Novi Zelandiji še obvladljive. Sta pa skrajni sever in skrajni jug vseeno dovolj oddaljena, da občutiš spremembe podnebja in za sabo pustiš precejšnje število kilometrov. Sam sem jih v treh tednih naredil 5900.

Če vas še kaj zanima, pa le vprašajte! :)

Ni komentarjev: