četrtek, 19. januar 2012

Kaj bi še rad povedal o Irski?

Stereotipi o Irski kar veljajo. Med našim potovanjem po zelenem otoku nas je redno spremljalo oblačno in vlažno vreme z občasnih rosenjem in dežjem. Poletne vročine v oceanskem podnebju res ni za pričakovat. Prej naletiš na takšne prizore.

Zanimiva izkušnja je bil najem in vožnja avtomobila. Promet na Irskem, tako kot v Združenem kraljestvu, poteka po levi strani. Vožnja od vseh, ki tega nismo vajeni, zahteva stalno koncentracijo in še posebno pozornost pri zavijanju desno. Je pa ena bistvena razlika, ki opravilo znatno olajša. Kultura vožnje je na Irskem na neprimerljivo višjem nivoju kot v Sloveniji. Ljudje se držijo omejitev, ne vozijo čez črto, so opazno strpnejši. Menim, da k temu pomaga tudi svobodnejša zakonodaja in cestne oznake, ki dopuščajo vozniku, da uporablja svojo glavo. Medtem, ko je pri nas vse do potankosti določeno in nadzirano, na Irskem pogosto naletiš le na napis "slow", ki te opozori na nevarnejši odsek. Koliko je ustrezna hitrost, presodi vsak voznik sam. Hitro ugotoviš, da so omenjena opozorila postavljena le tam, kjer so potrebna, in jih je torej smiselno upoštevati. Za primerjavo: pri nas imamo goro prometnih znakov, za katere smo že zdavnaj ugotovili, da so nepotrebni. Je čudno, da potem ignoriramo vse, tudi tiste, ki so upravičeni?! Sploh pa: če nas imajo za brezglave voznike, tako tudi vozimo.

Standardizacija je neskončna zgodba. Čeprav se vsi strinjamo, da bi poenotenje vtičnic, napetosti, merskih enot, nenazadnje smeri vožnje ... zelo poenostavilo potovanja, sporazumevanje in nasploh življenje, vedno ostanemo pri vprašanju: Kdo se bo prilagodil? Tako še vedno ostaja razgibavanje možganov pri pretvorbi, adapterji za priklop polnilca v vtičnice s tremi oglatimi luknjami in napisi "look right" ...

Verjetno največje presenečenje je bilo, da je barantanje običajni pristop pri trgovanju. Ne samo na trgu, ampak tudi v običajnih trgovinah, pri ogledih znamenitosti, v hostlih ... Tega res ne bi pričakoval v razviti deželi zahodne Evrope.

S hostli smo bili zadovoljni. Še posebej s tistim v središču Dublina za vsega 10€ na noč, z zajtrkom. Receptorji so bili prijazni in ustrežljivi. Prav povsod so tudi ponujali brezplačen wi-fi in plačljiv dostop do interneta preko računalnika (kar me je spodbudilo, da sem si po vrnitvi omislil netbook). No, obstaja izjema. V Galwayu smo po sili razmer prespali v hostlu, ki si ne zasluži tega imena (sobe brez ključa, brez zajtrka, recepcije, računa ...).

Za vsa doživetja se lahko zahvalim tudi kontroli na letališčih, ki ni izvajala prehudega nadzora. Pri rezervaciji letalskih kart sem namreč po pomoti zamenjal dva znaka v številki osebne izkaznice, napako opazil šele kasneje in torej potoval s prijavljenimi nepravilnimi osebnimi podatki. Hvala! Se opravičujem. Ni bilo namenoma.

Ni komentarjev: