sobota, 01. avgust 2009

Maša po malgaško

Gotovo ste že slišali, da so maše v Afriki in na Madagaskarju precej drugačne kot tu pri nas. Kot prvo: so precej daljše* - nedeljska maša traja približno 2-3 ure. Ker gre za dokaj mlade skupnosti in je tudi cerkev bolj malo, so običajno maše dosti bolj obiskane, ob obilici otrok in mladine je povprečna starost precej nižja kot v Evropi, pa tudi odstotek moških je nekoliko večji. Cerkev je živa. Pri maši, ki sicer še vedno sodi v okvire liturgije, je ogromno petja, plesa in simbolike. Pojejo praktično vsi in pojejo na vse grlo. In čeprav so čez teden precej uborno oblečeni, je njihova tagmašna obleka kar se da lepa, da se kdaj belec čudno počuti pri maši, ker je oblečen skoraj kot vsak dan. Iz maše znajo res narediti praznik.


Če gledamo skozi njihove oči, so naša bogoslužja dolgočasna, skoraj moreča, še posebej med tednom, ko so klopi prazne, povprečna starost pa 80 let. Bi jih bilo potem treba korenito spremeniti, da bi bile naše maše podobne njihovim? Čeprav bi bile manjše spremembe dobrodošle, tako korenite mislim da ne. Evropska duša je pač drugačna. Če oni potrebujejo simboliko in praznovanje, potem mi ob hitrem tempu in obilici ponujene zabave potrebujemo umirjenost in globino.** Niso naše maše pravilnejše od njihovih, niso njihove boljše. So le drugačen pristop k istemu Bogu.


* na posnetku je samo prinašanje evangelijske knjige
** te (vsaj evropejsko pojmovane) globine nam je včasih manjkalo, zato smo bili veseli, da smo kdaj pa kdaj imeli tudi "svojo" mašo.

Ni komentarjev: