sobota, 30. avgust 2008

Vazaaa!

"Vazaaa!" se je pogosto slišalo za nami. Belci!1 V krajih2 kjer belce vidijo precej redkeje kot Slovenci črnce, smo bili res atrakcija. Še posebej kadar smo se peljali mimo, napeštani na prikolico med kufre in potovalke, ali z bosimi belimi nogami hodili po blatu. Nekateri so samo z odprtimi usti strmeli v to čudo, drugi klicali otroke, naj pridejo pogledat, tretjim pa se je nasmešek razlegel do ušes, roka pomahala v pozdrav. Teh smo bili najbolj veseli. Ni najbolj prijeten občutek, če te gledajo kot zanimivost živalskega vrta.

Kako smo pa mi njih sprejemali? V začetku nam je bilo seveda strašno zanimivo, ko je bilo cel kup črnih obrazov okoli nas. Verjetno so bile na začetku naše reakcije precej podobne njihovim. So pa nas otroci hitro sprejeli medse in smo se takoj počutili domače, postalo nam je samoumevno, da je krog nas cel kup čokoladnih obrazov. Tako zelo samoumevno, da se nam je prav čudno zdelo ko smo se po 4 tednih vračali in na letališču zagledali bele obraze turistov...


1 Vazaha (malg.) - delodajalec, tujec, belec

2 Večino časa smo bili daleč stran od turističnih krajev.

Ni komentarjev: